Odprto pismo Ksenije Jus slovenski javnosti in drugim vesoljskim interesom
Spoštovani!
Načeloma naj bi bila kultura najtrdnejši temelj narodne identitete, kot naj bi bili ustvarjalke in ustvarjalci na področju kulture tisti ljudje, ki s svojim delom nesebično bogatijo zakladnico nacionalne umetnosti in skupaj z drugimi angažirano oblikujejo slikovitost svetovne kulturne dediščine. Načelnoma naj bi bili vsi, ki delujemo na področju kulture, ambasadorke in ambasadorji slovenske umetnosti doma in v tujini. In načelnoma, naj bi bili ljudje ki delajo, za svoje delo ustrezno nagrajeni. Moja osebna izkušnja prinaša drugačno sporočilo. Sem ena izmed redkih ženskih predstavnic sodobnega slovenskega kantavtorstva, ki kljub temu, da imam za sabo šest samostojnih avtorskih zgoščenk, kljub temu, da trenutno pripravljam sedmo, kljub temu, da so za mano številni koncertni nastopi doma in v tujini, kljub temu, da mi država priznava status samostojne ustvarjalke na področju kulture s pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obvezno zdravstveno zavarovanje za opravljanje specializiranega poklica skladateljice s polnim delovnim časom, kljub pozitivnim referencam občinstva in glasbenih kritičark in kritikov, z avtorskimi dohodki pridobljenimi s koncertnimi nastopi in z drugimi honorarnimi deli na svojem specializiranem področju, ne morem preživeti. K dejstvu, da je omenjena težava še izrazitejša, pripomore tudi nemoč pri uveljavljanju pridobivanja redne socialne pomoči, do katere samostojni ustvarjalke in ustvarjalci na področju kulture nis(m)o upravičeni. Do slednje so namreč upravičeni le ljudje, ki so zavedeni v statistiki Zavoda za zaposlovanje. Toda, če se ustvarjaka ali ustvarjalec s področja kulture želi vpisati v razvid Zavoda za zaposlovanje kot nezaposlena oseba, mora vrniti status. Če pa želi vseeno ustvarjati pod uradnim naslovom » urejenega statusa« , mora sprejeti dejstvo, da v tej državi zanjo ali zanj ne obstajajo socialne pravice. Načeloma, seveda! Ali vse ravnokar napisano in izrečeno v čeljust vesolja slovenske duhovne širine ne govori o kratenju osnovnih človekovih pravic? O tem želim govoriti! S trenutno, po črki zakona urejenim statusom so namreč mnogim, ki svoja življenja podrejamo ustvarjanju, vzeti osnovni pogoji za dostojno življenje, brez podpore na vseh nivojih bivanja. Omenjeno podporo v nekaterih, nam duhovno kompatibilnih državah EU, rešujejo pristojna ministrstva s t.i. mesečno rento, ki socialno ogroženim ustvarjalkam in ustvarjalcem - pa ne samo njim - zagotavlja pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov. Na tem mestu, na naslov Ministrstva za kulturo podajam vprašanje: kakšne so konkretne prepreke, da se vprašanje statusov na področju kulture ne rešuje po omenjenih vzorih držav EU? Zakaj se po teh vzorih Ministrstvo za kulturo, skupaj z nami, ustvarjalkami in ustvarjalci, ne spopade z izzivom reševanja urejanja statusta na področju kulture, ki v tem trenutku, trajajočem osemnajst let, z odprtimi luknjami zeva v praznino človeškega dostojantva? Odgovor je zaenkrat jasen samo tistim, ki bi morali dati del svojega in v zameno dobiti zagotovilo, da bo slovenska umetnost živela tudi v 21. stoletju. Ta odgovor se največkrat glasi: v kapitalizmu je na trgu potrebno znati preživeti! Da, spoštovani! Nedvomno! Toda odkar ta svet stoji, na njem obstajajo ljudje, ki so v svojem okolju čutili drugače in to drugočnost – če želite takšno formulacijo umetnosti, ubesedilli, uglasbili, izrisali, oblikovali na unikaten način, ki se ga nikoli ni dalo in se ga ne da ukalupiti na način, ki bo všečen trgu kapitala množic. Če pa smo Slovenke in Slovenci na začetku 21. stoletja prišli tako daleč, da je vreča krompirja vredna več od nedobičkonostnega ustvarjanja na področju sodobne slovenske umetnosti, potem se lahko poslovimo od vseh visokoletečih presežkov naše kulturne preteklosti, mirno lahko zažgemo vse Cankarje, Prešerne in Kobilice, zapremo kulturne arhive in muzeje, gradbenim podjetjem naložimo naj uničijo vse arhitekturne presežke Plečnika, razpustimo javno upravo Ministrstva za kulturo, ukinemo vse nagrade na področju kulture od Prešernove do Borštnikove in rečemo: končno smo se znebili teh sistemskih zajedalcev – kulturnice, kulturniki, naj se hranijo kar sami! Kdo pa danes na trgu kapitala rabi pesem, ki ni nujno všečna množicam? Kdo rabi glasbo, ki z ostrino jezika budi človeško v ljudeh? Kdo rabi umetnost Talije, preživeto in pogojno primerno samo še za zabavo? Kdo še vabi v svoje domove slike? Je že tako, da smo ljudje, ki z dušo in telesom živimo za uresničevanje najglobjih občutij prenesenih v jezik umetnosti tisti, ki brez osnovnih življenskih in socialnih pravic, že genetsko prilagojeni čakamo na prihod prijateljice mraka, smrti osebno, ki na koncu vsem prinese odrešitev – možnost novega začeteka!So mar bila dela slovenskih umetnic in umetnikov preteklosti zaman? So mar njihova življenja bila odvečna in nepotrebna, tako kot so danes naša? Oprostite, a želim, da veste, da vem, da državni aparat za svoje nemoteno delovanje mora držati ljudi v nemoči in umetnice in umetniki smo preveč svobodomiselni, da bi se nas spustilo na svobodo. Že v okovih predstavljamo nevarnost! Strah zaleže bolj kot kruh. To vedo tako levi, kot desni in tega se zavedamo vsi, ki preziramo strah! In tega se zavedamo vsi, ki tudi za ceno dostojnega življenja ne pristajamo na suženjstvo! Ostajamo tukaj in ostali bomo do konca. Pa naj bo življenje še tako bridka izkušnja prepojena s splošnim pomanjkanjem. Na tem mestu ne govorim zgolj o pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin, govorim o pomanjkanju osnovnega spoštovanja človekovih pravic, govorim o dolgoletnem pomanjkanju dialoga med Ministrstvom za kulturo in med ustvarjalkami in ustvarjalci delujočimi na področju kulture. Spoštovana gospa ministrica, ne govorim o oblakih in njihovi nebesni sprehajalnici, govorim o siromaštvu, o duhovnem in fizičnem siromaštvu, ki vse bolj postaja skupni imenovalec slovenstva. Vsi imamo možnosti, da se borimo za svoje pravice. A eni trenutno nimamo niti pravice do uveljavljanja socialnih pravic. Mineva, ne vem več kateri mesec, ko na moj TRR ni priromal niti en sam evro, z izjemo izredne socialne pomoči v višini 221 eu, ki jo lahko znova uveljavim čez 12. mesecev. In kot kaže, bo minilo še nekaj mesecev, preden se bo na omenjeni strani številk zapisal kakšen ekskurzijski znesek poletne koncertne kantavtorske sezone. Kako naj jaz uveljavim svojo pravico do obstoja? Zelo rada obstajam! Kaj torej storiti, da Cankarjev duh neha strašiti po deželi? Verjamem, da se prioritetno in z odpritm dialogom lahko začne razreševati začarani krog trenutnih statusov, ki ne služijo ničemur, razen urejanju statistike uradnega zaposlovanja. Kakšno je delo, za katerega ne dobiš denarnega nadomestila in ti ne daje možnosti uveljavljana pri socialnih nacionalnih transferjih? Odgovor ljudi, ki službujejo v javnih sektorjih in na katere se samostojni ustvarjalke in ustvarjalci obračamo je preprost: sami ste si krivi, ker se ne znajdete ali po domače: bedak je, kdor se z umetnostjo še ukvarja! Sanjač in sanjalka sta, ki umirata brez obrokov človečnosti, do zadnje besede, do zadnje pesmi, do zadnje slike, do zadnje misli predana ustvarjanju, ki je last vseh. Cukrarna je, kot vemo skoraj vsi, že zdavnaj zaprla vrata in zdaj se umira urbano. Ne vem, kdo bo premogel toliko dostojanstva in modrosti, ki utegne pripeljati do dejstva, da si ustvarjalke in ustvarjalci na področju kulture, tako kot športnice in športniki, kot znanstvenice in znanstveniki, kot delavke in delavci, kot kmetice in kmetje, kot podjetnice in podjetniki, kot vsi, ki v tej deželi delajo in so za svoje delo plačani, zaslužimo status, ki nam bo omogočal dostojno življenje. Nismo vsi na plačilnih listah popularne umetnosti, ki služi množicam na veselicah! Svoje ustvarjalne poti si ne utiramo na prvih straneh tiskanih in elektronskih medijev, podnaslovljeni z velikim madežem rumene barve. Nekateri čutimo in ustvarjamo onstran vrveža. Onstran množične kulture iger in kruha. Ni nas mnogo, a smo mnogi po občutjih in senzibilnosti. Živimo in čutimo stiske drugih, kot čutimo svoje. Živimo, kot živijo mnogi, ki želijo živeti svobodno in odprto življenje. Vedno sem verjela v zdaj in tukaj. In vsaki novi dan me ob prihodu noči prepriča v neizbežno zmoto. Do naslednjega jutra. Verjamem, da bo prišla zora novega dne, ko bom družno s tovarišicami iz ženskega pevskega zbora Kombinat, kjer prepevamo pesmi upora iz vsega sveta, zapela: noč je bolestna za nami, pred nami svobode je dan! In ker živim zdaj in tukaj in ker se piše leto 2009 in ker verjamem v boljši jutri, naslavljam na ime Ministrstva za kulturo, konkretneje na naslov ministrice, ki verjamem, da ji je v medčloveškem kulturnem bontonu podhranjeni bivši minister pustil v dar lep kup nečednosti, le še misel, ki ne želi biti cinični privesek krute sedanjosti, temveč humoristični vložek ob zaključku desetletne serije prezrtosti: Majda, prosim, skuhajte nam že to kavo! Nanjo čakamo osemnajst let!
Lep pozdrav Ksenija Jus skladateljica in pesnica, uporabnica planeta in vestna davkoplačevalka
